Prve zapise o psu, ki so ga uporabljali pri lovu, najdemo že pri grškem zgodovinarju Ksenofonu (okoli 430 - 354 pr.n.š). Že od srednjega veka dalje pa se je človek trudil vzgojiti različne tipe psov za različne načine lova. Tako so sčasoma vzgojili pse, ki so na poseben način – s stojo – nakazali malo divjad in jo po potrebi tudi prinesli. Iz srednjega veka se je ohranilo nekaj zapisov o psih, ki bi jih lahko enačili z današnjimi ptičarji. Takšne pse so imeli predvsem Italijani, Španci in Francozi, šele v 17. stoletju pa so ti psi prodrli tudi na dvore plemičev v Srednji Evropi. Z razvojem lova se je tudi ptičar razvil v več podvrst, ki so bile specializirane za določeno vrsto lova in za določeno divjad. Med 17. in 19. stoletjem  je bila vzreja in vzgoja ptičarjev v glavnem v rokah posameznikov, saj takrat še ni bilo društev in klubov, ki bi skrbeli za načrten razvoj posameznih pasem. Šele proti koncu 19. stoletja so se v deželah Srednje Evrope začela pojavljati prva lovska in kinološka društva. Tudi na Kranjskem je bilo leta 1890 ustanovljeno »Kranjsko društvo za varstvo lova«, vendar je bilo le-to popolnoma v nemških rokah.

V tem času se je pri Slovencih začela pospešeno buditi narodna zavest, česar rezultat je bila tudi ustanovitev Slovenskega lovskega društva leta 1907. To društvo se je že spogledovalo z idejo o vzgoji in šolanju lovskih psov na Slovenskem, med drugim pa je želelo pse ptičarje približati slovenskim lovcem. Do takrat so bili ti psi večinoma v rokah nemških veljakov. Tudi terminologija je bila v tistem času popolnoma nemška.

Že leta 1910 pa je bila na Pšati prva pomladanska preizkušnja ptičarjev.

Udeleženci prve tekme 1910

Veliko zaslug ima dr. Ivan Lovrenčič, ki ni delal le za dvig slovenskega lovstva, temveč si je neutrudno prizadeval, da bi se tudi v Sloveniji  osnovalo društvo, ki bi se ukvarjalo z vzrejo in šolanjem psov. Njegovi ideji so se kmalu pridružili še drugi vneti kinologi: Evgen Križaj, Štefan Paksimody, Stanko Rudež in Franc Urbanc. Dr. Ivan Lovrenčič si je že od samega začetka prizadeval, da bi se pomladanske in jesenske vzrejne preizkušnje izvajale vsako leto. Zato je tudi organizacijo prve pomladanske preizkušnje za ptičarje na Pšati prevzel sam. Sodil je takrat edini slovenski kinološki sodnik Evgen Križaj.

Šele po I. svetovni vojni je bila v Sloveniji ustanovljena prva pasemska organizacija, ki se je ukvarjala z načrtno vzrejo, vzgojo in šolanjem psov, hkrati pa je skrbela za  izobraževanje sodniškega kadra. To je bil Klub ljubiteljev ptičarjev. Ob ustanovitvi, 23. februarja 1921 v Ljubljani, si je Klub zadal naslednje naloge:

-          zbrati vse slovenske lovce, ki se zanimajo za vzgojo in vzrejo psov,

-          skrbeti za ohranitev in razvoj čistih pasem ptičarjev in vpeljati rodovno knjigo, ki naj obsega vse čistopasemske ptičarje in vsa legla, hkrati pa naj se nudijo rejcem nasveti pri paritvah,

-          seznanjati lovce z dobrimi lastnostmi ptičarjev in kazati koristi, ki jih imamo od njih, vzbuditi zanimanje za smotrno vzrejo in tako vzgojo psov, da bodo za lovca koristni in uporabni; namen kluba je bil intenzivno prirejanje pomladanskih in jesenskih vzrejnih preizkušenj, s svojim znanjem pa naj bi kinologi lovce seznanjali na raznih predavanjih, tečajih ter s članki v strokovnih revijah,

-          podpirati uvoz čistopasemskih psov, zaradi česar naj društvo sodeluje s tujimi sorodnimi društvi in mednarodno kinološko zvezo.

Po ustanovitvi  Kluba ljubiteljev ptičarjev leta 1921 je bila še isto pomlad organizirana prva mladinska preizkušnja ptičarjev, maja tega leta pa je bil v rodovno knjigo vpisan prvi ptičar. Ker Klub ni imel slovenskih pravil za prirejanje preizkušenj, je leta 1926 izdal prvo publikacijo na tem področju – »Določila za tekme«, ki jih je napisal ustanovni član Kluba dr. Janko Lokar. Dr. Lokar je leta 1927  sestavil tudi pravilnik za sodnike.

Ob 10-letnici Kluba se je le-ta preimenoval v Društvo ljubiteljev ptičarjev, ki ohranja svoje ime še danes. Leto pred tem pa je dr. Janko Lokar izdal prvo slovensko knjigo o ptičarjih »Ptičarji, njihova vzreja in vzgoja«, ki je izšla v 1000 izvodih.

Dr. Ivan Lovrenčič

Dr. Janko Lokar

Tekma ptičarjev ob 10-letnici DLP

Marca 1937 je Društvo ljubiteljev ptičarjev za svoje člane organiziralo prvi teoretični in praktični tečaj o vzgoji in šolanju ptičarjev. Vodil ga je Evgen Križaj. Po njegovi smrti pa je leta 1938 to delo prevzel Bogdan Sežun, ki je funkcijo predavatelja na tečajih opravljal vse do začetka 70-ih let prejšnjega stoletja.

                   Evgen Križaj z Bogdanom Sežunom

Do sredine 70-ih let prejšnjega stoletja je Društvo aktivno delovalo in je bilo ena izmed gonilnih sil kinologije na Slovenskem. Z reorganizacijo Kinološke zveze Slovenije pa je bila prerazporejena tudi odgovornost in možnost odločanja, saj se je v tem času dal večji poudarek razvoju območne kinologije po Lovskih kinoloških društvih. Ptičarski entuziasti tistega časa so sicer na vsak način skušali ohranjati Društvo in njegove aktivnosti, vendar pa jim splošna organiziranost slovenske kinologije za to ni dajala dovolj prostora. Kljub temu je Društvo (takrat pod imenom Društvo ljubiteljev ptičarjev in španjelov) v začetku 90-ih let posodobilo in  izdalo pravilnike za vse vrste preizkušenj ptičarjev (iz nemščine jih je prevedel Vladimir Pfeifer), priredilo nekaj vsestranskih uporabnostnih preizkušenj in mednarodnih širših poljskih preizkušenj ter specialnih razstav za ptičarje, izšle pa so tudi tri številke društvenega glasila Ptičarji.

Panonski pokal – VUP – 1993

Šele leta 2003 je ponovno dozorel čas, da je začelo Društvo zopet aktivno delovati. Sprejeta (in usklajena z državnimi zakoni in Statutom KZS)  so bila Pravila Društva ljubiteljev ptičarjev, na oživitvenem Občnem zboru maja v Gornji Radgoni pa je bilo čez 50 članov. Izvoljen je bil nov Upravni odbor.

                        Del udeležencev oživitvenega občnega zbora v Gornji Radgoni 10.5.2003

Danes naše Društvo spet stopa po poteh, ki so jih začrtali naši predniki. Deluje v interesu vseh vodnikov, skrbnikov, vzrediteljev in drugih ljubiteljev ptičarjev ter je polnopravni član Kinološke zveze Slovenije, povezuje pa se tudi  s sorodnimi pasemskimi društvi in klubi povsod po svetu.