PASJE ŽIVLJENJE ali KOMU ZVONI
 

Vsak dan hodimo mimo, srečujemo jih pa jih ne vidimo. Včasih je udobneje celo pogledati stran. Psi. S takšnimi in drugačnimi usodami. Zavrženi, stari, poškodovani ali pa zgolj takšni, ki so »svojim« ljudem naenkrat odveč. Ne pašejo k pohištvu ali barvi usnjenih sedežev v novem avtomobilu. Tisti z nekaj sreče pristanejo v zavetiščih za živali, kjer jih opazijo (ali pa tudi ne) potencialni novi lastniki. Manj srečni pa končajo pozabljeni. Nihče ne ve zanje.

Mnogi od njih se tule znajdejo kar mimogrede - kot na priročnem odpadu za nezaželene. Od povsod prihajajo - iz Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške. Celo »Grkov«, »Bosancev« in »Srbov« je nekaj. Odložijo jih ob glavnih transverzalah, ki vodijo iz razvite in tako v zvezde kovane Evrope na Balkan. Na črpalkah, avtocestnih gradbiščih, počivališčih...kjerkoli. Uboge pasje duše, ki so nekdaj tako verjele v svoje ljudi, jim dale lepe kupčke denarja z legli mladičev ali jim dolga leta služile kot »pripomoček« za to ali ono človeško dejavnost. 

angleška poenterka, stara 7 let (iz Italije):

Nihče ne ve točno, kako dolgo pot je prehodila, da se je znašla v zavetišču. Shirana do kosti, z dlako, oguljeno do golega, breja. Niti na nogah ni več stala. V zavetišču je kot zadnjo možnost za svoje lastno preživetje izvrgla kup prezgodaj rojenih, komaj dobro oblikovanih mladičkov. In potem se je začel. Boj zanjo, za njeno življenje. Zmagala je - in po 8 mesecih odšla k prekrasnim ljudem, s katerimi je preživela najsrečnejše leto svojega življenja. Posledice izčrpanosti so bile prehude. 

angleška seterka, stara 4 leta (iz Italije):

Nekega decembra se je zgodil klic s primorske, da so našli angleško seterko. Ni sama - mladičke ima. Črne mešančke. Je neznansko plašna in samo neverjetna želja po ohranitvi nebogljenega potomstva jo je prisilila v bližino ljudi. Po kakem mesecu bivanja pri ljudeh, ki se jim je sicer smilila, a niso vedeli kaj z njo početi je z dvema od svojih mladičkov pristala v zavetišču. Dolge mesece se človeka niti dobro pogledati ni upala. Mnogo truda je bilo potrebnega, da je sčasoma čisto malo zanihala s konico repa. Pozdrav? Ali prvi drobceni koraki zaupanja? Dobila je krasen dom in čisto svojega človeka, pri katerem se lahko končno  počuti varno. 

nemška kratkodlaka ptičarka, stara 5 let (s Hrvaške):

Najdena med ptujskimi polji in skupaj s svojim že odraslim mladičem - na pol nedoločljivega porekla odpeljana v zavetišče. Kakšna pot je bila za njo, si nihče niti predstavljati ne zna. Rojena v Šibeniku, prodana prvič, drugič, tretjič...kdo bi vedel. Med tem pa je rojevala mladičke zdaj enemu zdaj drugemu lastniku. Po dolgotrajnem iskanju se je končno našel lastnik, oziroma eden izmed njih, ki jo je odpeljal domov na Hrvaško. Kaj se je z njo in njenim potomcem v resnici zgodilo, ne ve nihče. 
 
 
 

kratkodlaki weimaranec, 2 leti (s Hrvaške):

razstavni pes, ki je postal nezaželen ob ugotovljeni neceleči rani na komolcu, kajti ta »napaka« ga je stala razstavne kariere in kariere plemenjaka. Puščen je bil, z večino stroškov vred, v eni izmed slovenskih veterinarskih bolnišnic. Lastnik je pojasnil, da tako »poškodovan« pes ne ustreza njegovemu stilu življenja in se ga zato odpoveduje. Dobil je nov dom, kjer ga sprejemajo prav takšnega, kakršen je. 

angleška poenterka, stara 6 let  (iz Italije):

Zapuščena na bencinski črpalki ob ljubljanski obvoznici. Prekrasna, nekoč očitno razstavna psica. Glede na izgled verjeto ni mogla imeti mladičkov. In ni prinašala dobička svojim lastnikom. Znašla se je v zavetišču. Jasno je bilo, da ni razumela, kaj se ji je zgodilo. Še vedno neskončno zaupljiva do pripadnikov človeške vrste je iskala stik z vsakim, ki ji je namenil prijazno besedo. V novem domu je...vsi upamo, da je tokrat vendarle imela srečo.

nemška kratkodlaka ptičarka, stara 2 leti (iz Italije):

Deset dni je preživela v snegu in najhujšem mrazu, preden jo je lakota prisilila v bližino ljudi. Plašna, shirana, brez najmanjšega zaupanja v človeka. Šele v zavetišču je po dveh v celoti prespanih dneh začela ogledovati svet okrog sebe. Iz zavetišča je bila kmalu odpeljana v začasni dom, kjer ji nudijo vso potrebno oskrbo in socializacijo. Še vedno išče nov dom. Nekoga, ki bi jo imel rad prav takšno, kakršna je. 

angleški seter, 6 let (iz Italije):

Puščen je bil s še enim starejšim angleškim setrom (starim kakih 14 let) na gradbišču avtoceste v Trebnjem, kjer se je potikal dva dni preden so delavci gradbišča poklicali zavetišče. Starejši pes je bil v tako slabem stanju, da so ga morali evtanazirati, temu (mlajšemu) pa so najprej pozdravili hudo vnetje ušesa in poškodbo pri očesu ter ga malo poredili. Tik pred predvideno evtanazijo po izteku 30-dnevnega zakonitega roka je uspel dobiti nov dom.

Ne, ni tole trenutek, ko lahko samo odmahnemo z roko rekoč - eh, tujci. Niti ni tole nekaj, kar si lahko ogledamo, kadar televizijski kanal preklopimo na Animal Planet - ne, ne dogaja se samo v črnskih četrtih v Ameriki. Tudi med nami so. Vodniki, kinologi, vzreditelji, družinski očetje in možje, elegantne gospe in mične gospodične, spoštovani člani in članice naše družbe. Tisti, ki zavržejo ali do konca zanemarijo žival samo zato, ker ni več uporabna. Ne more imeti mladičev, ne more delati s tempom mladega psa. Je enostavno predmet, ki se ga po uporabi zavrže.  

Pa ni problem samo v njih. Ki so brez odnosa, brez občutka moralno-etične odgovornosti. Tu je čas, da se vprašamo, kaj pa mi? Družba? Lovska zveza, Kinološka zveza, VURS, lovske družine in kinološka društva... institucije, ki bi morale biti jeziček na tehtnici javne morale in etike! Tudi vsak posameznik nosi delček odgovornosti za situacijo, v kateri smo se znašli. Večina med nami miži, se obrne stran in se dela, da problema ni. Do kdaj tako? 

Tistim redkim, ki jim ni vseeno, ki glasno povedo svoje mnenje in ki so pripravljeni pomagati psom v stiski naša krasna družba navadno obrne hrbet. Samo zato, ker niso nemo podprli malomarnega odnosa solovcev, priznanih kinologov in vzrediteljev. Ker niso pogledali stran!
 
 

brak jazbečarka, stara 8 let (osrednja Slovenija):

Psica je prekoračila svojo rodno dobo in lastnik si je že omislil mladičko. »Neuporabna« psica pa je bila namenjena evtanaziji. Nenadoma je »ušla« in je niso več našli. Kdo bi jo iskal in se trudil - saj so vendar odhajali na dopust. Prepeljana v zavetišče in čez čas evtanazirana. Najbolj šokantno pa je to, da se je vpletenim (lastniku in odgovornim, ki so bili o najdbi psice obveščeni) zdelo celo smešno, da je psica kar sama pobegnila tik preden so jo uspeli evtanazirati, čeprav ni tega prej storila še nikoli. 

nemška prepeličarka, stara 8 let (osrednja Slovenija):

Psičko je vso onemoglo po božičnem lovu v gozdu našel sprehajalec. Bila je tako izmučena, da ni mogla niti stati, niti hoditi. Najditelj jo je nesel v avto in jo spravil do zavetišča. Psička je bila - poleg tega, da je bila čisto izmučena - tudi hudo zanemarjena. Po prvem dnevu, ko se je nekoliko naspala, so ugotovili tudi staro poškodbo noge. Tisti dan, ko se je izvedelo, kdo je lastnik, le-tega nikakor ni bilo mogoče najti, čeprav je "iskalna akcija" potekala po vseh lokalnih oštarijah. Naslednje jutro se je lastnik psice hudo nejevoljen znašel v zavetišču. Delavce v zavetišču je njegovo nenavadno vedenje do psice precej zaskrbelo pa so možakarja povprašali, zakaj je tako. Rekel je, da ima psico sicer rad, vendar ker ne zmore več lovskega tempa, se je bo pač moral znebiti, a da jo težko sam spravi stran. Po pregovarjanjih so se nato z zavetiščem dogovorili, da bo psičko sicer odpeljal, ker imajo v zavetišču "prednovoletno" prostorsko stisko in da jo bo sredi januarja pripeljal nazaj v zavetišče. Prosili so ga tudi, naj psice ne usmrti samo zato, ker ne zmore več toliko kot včasih, saj bi bila kljub temu lahko komu še vedno prijetna družabnica. Psičke še ni nazaj v zavetišče in samo upamo lahko, da bo kljub vsemu dočakala zasluženo starost

nemška žimavka, 13 let (Gorenjska):

Izgubljena na nedeljskem lovu, najdena shirana do kosti in prepeljana v zavetišče. Z do skrajnosti zanemarjenim zobovjem, kjer je gniloba zgornjega derača segala že v čeljust. Najprej od izčrpanosti niti stati ni mogla, po nekaj infuzijah, vitaminski podpori in ob pomoči zdravil pa se je kmalu začela postavljati na noge. In začela je jesti. Z  volčjo lakoto kot jo premore samo tisti, ki je bil od same sestradanosti na robu preživetja. Za svoja leta vitalna psica, niti bolna, niti slepa, malce naglušna, skrajno zanemarjena in shirana do kosti. Pregled pri veterinarju je pokazal, da se psica v takšnem stanju ni mogla znajti čez noč. Prva reakcija lastnika psice, ko so ga obvestili o najdbi je bila zagotovitev, da bo psico ustrelil. Seveda je bilo razloženo tudi, da je bila psica že prej bolj suha. Inšpektorici VURSa pa se očitno ni ljubilo ukvarjati z resničnim problemom odnosa lastnika  do živali in je odredila vrnitev psice lastniku. 

To je le nekaj primerov, ki so zabeleženi in za katere se uradno ve. Koliko jih je takšnih, za katere vedo znanci, prijatelji, kolegi ali sosedje vpletenih in molčijo. Pa ne gre tu samo za pse. Gre za odnos. Do živih bitij, okolja, soljudi. Patološki vzorec, ki se zajeda v našo družbo in v posameznike. 

Čas je, da o vsem tem začnemo govoriti na glas. Da izrazimo dvom, nestrinjanje, da nehamo mižati in se obračati stran.  Kam vse to pelje? Kam gre ta družba? Komu zvoni?

Odgovor je jasen: 

»... nikar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.«

(John Donne, 1573-1631)
 
 

seznam zavetišč za živali na portalu pesjanar.si: http://www.pesjanar.si/index.php/2006/474

seznam društev za zaščito živali na portalu pesjanar.si: http://www.pesjanar.si/index.php/2006/475

Datum objave: 11/02/2009 @ 12:31
Zadnji popravki : 13/02/2009 @ 19:47
Kategorija : V razmislek

 Predogled tiskanja      Natisni stran