Črni serec

Dedovanje odlakanosti

Gen, ki določa ostrodlakavost, je dominanten nad genom za kratkodlakavost, ta pa je dominanten nad genom za dolgodlakavost. V primeru parjenja dveh žimavcev, ki sta homozigota in nosilca dveh genov za ostrodlakavost (AA), bodo njuni potomci prav tako ostrodlaki. V primeru, da je eden od staršev homozigot in ostrodlak (AA), drugi pa prav tako homozigot, vendar kratkodlak (aa), bodo imeli vsi mladiči iz tega legla zaželjeno ostro dlako (ker je gen za ostro dlako dominanten), vendar pa bodo v sebi nosili tudi gen za kratko dlako (a). Ta gen je recesiven in v kombinaciji, ki jo bodo imeli mladiči iz tega legla (Aa), ne bo prišel do izraza. Pri parjenju dveh žimavcev, ki sta heterozigota in ostrodlaka (Aa), pa bodo pri potomcih genski pari v razmerju 1:2:1 (AA/Aa/Aa/aa). Ker pa je ostrodlakavost dominantna nad kratkodlakavostjo, bomo tako dobili 75% mladičev z ostro dlako (genotipi AA/Aa/Aa) in 25% mladičev s kratko dlako (genotip aa), ki pa pri nemškem žimavcu ni zaželjena. Ob tem je potrebno poudariti, da je združevanje moških in ženskih spolnih celic odvisno le od naključja, zato izračunano številčno razmerje ne bo nikdar enako dejanskemu stanju v leglu. Le pri zelo velikih leglih bi se lahko približali temu razmerju. Pri mladičih z ostro dlako ne bomo zagotovo vedeli ali so homozigoti (AA) ali heterozigoti (Aa). Zagotovo je le, da bodo ti mladiči imeli ostro dlako, saj je gen za ostro dlako (A) v obeh kombinacijah (AA/Aa) prevladujoč nad genom za kratko dlako. Kot je bilo že na začetku omenjeno, je pri nastanku nemškega žimavca sodeloval tudi nemški kratkodlaki ptičar. Občasno se tako dogaja, da tudi pri parjenju dveh ostrodlakih žimavcev, dobimo v leglu mladiče, ki imajo izrazito kratko dlako (aa). Prav tako imamo pri tej pasmi tudi pse z nekoliko mehkejšo in daljšo dlako, kar pa je zopet povezano z nastankom pasme, kjer so uporabili tudi korthalsovega grifona.

Rjavec

Dedovanje obarvanosti dlake

Nasploh velja, da pri večini nemških lovskih pasem psov prevladujejo barve, ki v okolju ne izstopajo (rjava, črna in siva). V času nastanka večine teh pasem (19. stoletje in prva polovica 20. stoletja), je bil pomemben vidik pri odbiranju psov za nadaljnjo vzrejo tudi neizrazitost barve psa v okolju. Na ta način naj bi bil bolj skrit očem divjadi in divjih lovcev, ki jih je bilo v tedanjem času precej več kot danes. Ta vidik vzrejne selekcije sta zagovarjala tudi že prej omenjeni Hegewald ter Oberländer (Carl Rehfuß), še eden od znamenitih lovskih kinologov tedanjega časa. Če za Hegewalda lahko rečemo, da je bil tvorec ideje o nastanku nove pasme – nemškega žimavca in je s svojim delovanjem ustvaril primerno ozračje za usmeritev v vsestransko uporabnost lovskega psa ptičarja, pa je bil Oberländer eden tistih, ki so njegovo miselno dediščino udejanjili v praksi. Na eni strani »romantični sanjač«, na drugi »realističen človek dejanj«, oba pa visoko zaslužna za nastanek nemškega žimavca. Naj na tem mestu kot zanimivost omenim, da se po Oberländerju imenuje tudi posebej narejeno prinosilo za učenje prinašanja, na katerega lahko z vijaki pritrdimo poljubno število kovinskih obročev in ga s tem obtežimo.

Večina nemških žimavcev je rjavih sercev, vendar pa tudi rjavcev z belo liso na prsih ali brez nje in črnih sercev ni malo. Kot vse druge lastnosti, se tudi barva dlake prenaša od staršev na potomce, kar pa nujno ne pomeni, da je obarvanost dlake pri potomcih enaka kot pri starših. Dva dejavnika vplivata na obarvanost dlake pri nemškem žimavcu in sicer rjava ali črna barva ter enobarvnost, oziroma serasta obarvanost dlake. Dominatna sta gena za črno barvo in enobarvnost. V primeru, da se v genskem paru najdeta gena za črno (B) in rjavo barvo (b), bo takšen žimavec obarvan črno, saj je gen za črno barvo dominanten in prekrije gen za rjavo barvo. Prav tako bodo v primeru, da sta v genskem paru gena za enobarvnost (C) in serasto obarvanost dlake (c), takšni žimavci obarvani enobarvno, saj je gen za enobarvnost dominanten in prekrije gen za serasto obarvanost dlake.

Rjavi serec

V leglu mladih žimavcev bodo rjavi le tisti mladiči, ki so od obeh staršev prejeli gen za rjavo barvo (recesiven gen). Enako velja za mladiče, ki imajo serasto obarvanost dlake. Enobarvni rjavi žimavci imajo lahko v svojem genskem zapisu poleg dveh genov za rjavo barvo, tudi en gen za enobarvnost in enega za serasto obarvanost. Obarvanost psa v tem primeru določa dominantnost gena za enobarvnost. Podobno je pri črnih sercih, ki pa so vedno rezultat parjenja rjavih sercev s črnimi serci. Glede na zgoraj zapisano, se ne smemo čuditi dejstvu, da se lahko v leglu mladih žimavcev, ki so potomci dveh enobarvnih rjavcev, pojavijo mladiči, ki so rjavi serci. Ti mladiči so od obeh staršev, poleg dveh genov za rjavo barvo, prejeli tudi gena za serasto obarvanost dlake. Ta dva gena pri starših nista prišla do izraza, ker ju prekriva dominanten gen za enobarvnost. Črni serci nosijo v sebi gene, ki izvirajo od črnih nemških kratkodlakih ptičarjev (»pruski ptičar«). Ti so se pojavili kot rezultat uporabe črnih poentrov v času dokončnega oblikovanja nemškega kratkodlakega ptičarja, kot ga poznamo danes.

Poznavanje osnovnih zakonitosti dedovanja posameznih lastnosti, ima lahko v praksi še kako pomembno vlogo pri razumevanju navidez nepričakovanih rezulatov, na katere naletimo pri vzreji naših lovskih psov.