KRATKODLAKA MADŽARSKA VIŽLA

.

Eksplozivna energija in umirjena eleganca sta le dve od lastnosti, ki opredeljujejo pasmo.

.

.

Kratkodlaka madžarska vižla (Rövidszörü Magyar Vizsla) je avtohtona madžarska pasma, čigar omembe segajo že v srednji vek. Tako naletimo na upodobitve in omembe pasme v madžarski srednjeveški literaturi iz 14. stoletja, natančneje okoli leta 1350. Predhodniki današnje vižle naj bi pripotovali na ozemlje današnje Madžarske s potujočimi, nomadskimi plemeni. Kot omenjajo viri, naj bi pasma nastala iz avtohtonih pasem madžarskih goničev in kontinentalnih ter otoških ptičarjev. Od 18. stoletja dalje je rastel pomen pasme kot lovske pasme, svojo končno obliko pa je vižla dobila do konca 19. stoletja. Pasma je bila priznana s strani FCI leta 1936 in v današnji čas se nadaljuje namenska vzreja pasme s težnjo po izpostavitvi njenih najboljših fizičnih in psihičnih lastnosti ter ohranitvi zdrave pasme. Še danes ostaja odprto vprašanje izvora imena pasme. Koren besede vizsla je namreč soroden korenu madžarskega glagola, ki pomeni nekaj podobnega kot ''iskati z nosom, zaznavati z vohom''. Ni znano, ali se je ime razvilo iz tega glagola ali obratno. Vsekakor pa obstaja v madžarskem jeziku primera ''oko vižle'', ki se uporablja podobno kot primera ''oko sokola''; kadar želimo izpostaviti izredno natančnost in zanesljivost. Avtohtono okolje nastanka pasme, to so panonske ravnine, za katere so značilna vroča, suha poletja in hladne, vetrovne zime, nedvomno določa pasmo. Madžarska vižla je ptičar, vzrejan za lov na malo divjad na odprtih terenih, zato je vzdržljiv, hiter in vztrajen, a nujno tudi natančen in zanesljiv. Madžari so poleg kratkodlake madžarske vižle vzredili še ostrodlako madžarsko vižlo, ki se od kratkodlake vižle precej razlikuje in je celo na Madžarskem relativno redka pasma.

.

Splošni vtis in glavne značilnosti pasme

.

Vižla je eleganten, srednje velik pes, plemenitega videza. Ima mišičasto in skladno telo lahkega videza. Kot določa pasemski standard FCI, je vižla pes pšenično rumene do zlato rjave barve, ali kot je v madžarskem jeziku opisano, ''barve zlato zapečenih žemljic''. Dlaka je kratka, gosta, gladka, svetleča in brez podlanke. Glava je plemenita, suha, niti prelahka, niti pretežka. Lobanja je širša, na vrhu bolj ravna, dobro omišičena in stop je zmerno izražen. Gobec je širok, naj ne bi bil koničast in se zaključuje z oglatim, dobro razvitim nosom, ki je v barvi dlake. Čeljusti so močne s polnoštevilčnim zobovjem(42) in škarjastim ugrizom. Oči so srednje velike, ovalne oblike, živahnega in inteligentnega izraza, barve v skladu z barvo dlake. Uhlja sta nastavljena srednje visoko, ob glavi v obliki črke V, ki se ovalno zaključuje, dolžina ustreza ¾ dolžine glave. Vrat je pri vižli mišičast, odvečna koža ni zaželena. Dolžina telesa je pri vižli nekaj daljša kot višina. Hrbtna linija je ravna, ledveni del je srednje dolg, čvrst in mišičast. Prsni koš ima izraženo predprsje, je srednje širok, globina prsi je izdatna. Trebuh je pritegnjen. Noge so ravne, suhe, s čvrstimi tetivami. Šape so močne, prsti sklenjeni. Gibanje je skladno in izdatno. Rep je nekoliko nižje nastavljen in srednje debel, nekupiran, razen v državah, kjer je to dovoljeno, se krajša za približno ¼ dolžine. Plečna višina samcev je od 58 do 64 cm, samic pa od 54 do 60 cm. Odstopanja so dovoljena do 2 cm, bolj pomembna pa je skladnost in dinamika. Telesna teža se giblje med 22 in 30 kg. Lastnosti kot so pege, lise, bele šape, bele lise na prsih, večje od 5 cm, črn ali depigmentiran smrček, svetla, rumena barva oči, predgrizavost ali podgrizavost, nepravilna očobanost ter plah ali agresiven značaj, niso zaželene. Vižla je v splošnem zdrava pasma. Glede na veliko telesno aktivnost vižla potrebuje ustrezno prehrano.

.

.

Poleg fizičnih je pomembno izpostaviti tudi značajske lastnosti pasme. Vižla je umirjen, pozoren pes, ki pa je že ob najmanjšem dražljaju poln energije in volje do dela. Zato je za vižlo primerno umirjeno okolje in predvsem umirjen pristop. Ima prijazen, živahen in igriv, celo navihan značaj, veliko tolerantnost pri igri, je pa vižla lahko oster čuvaj in v nasprotju s svojo milino impulzivno in ostro reagira na vsiljivce. Vižle so izredno družabni psi, tesno navezani na svojo družino in zato radi z njimi v stalnem stiku in bližini. Samota in osamljenost sta za pasmo uničujoči, kar povzroča tudi razvoj nezaželenih oblik vedenja. Predvsem zato in ne le zaradi nežne dlake je vižla pes, primeren za bivanje znotraj, ob svojem vodniku. Če pa prebiva v pesjaku, mora imeti zagotovljen stalen stik z ljudmi. Značilna je velika želja po tem, da bi ustregel svojemu vodniku, kakor tudi velika mera individualnosti in samoiniciativnosti. Ravno zato je na poti k uspehu in izgradnji trdne vezi med vižlo in vodnikom pogoj dosledno delo s sodelovanjem, spodbudo in potrjevanjem, nikakor pa ne s podrejanjem in uporabo prisile. To je pasma, ki monotonijo in dolgčas slabo prenaša; nenehno išče izzive in nove naloge, zato je naloga vodnika, da jih ustvari, kajti vižla je inteligenten pes, ki si bo v primeru monotonih sprehodov sam poiskal, za vodnika in psa najpogosteje neprimerne izzive. Vižla je izrazito učljiva in prilagodljiva pasma in zato lahko vsestranski pes. Ena od lastnosti, ki odlikujejo pasmo, je odlična komunikacija z vodnikom. Pri delu na lovu vižlo odlikujejo hitrost, vzdržljivost in natančnost. Značilno je široko preiskovanje terena in iskanje s precej visokim nosom, vendar stalen kontakt z vodnikom, ki je opazen posebno takrat, ko v značilni trdni stoji nakazuje plen in se hkrati samo z očmi ozira po vodniku in preverja ali je že v bližini. Vižla je spreten in dober prinašalec, primeren tako za poljsko kakor tudi za vodno delo. Poleg lova, ki je področje za katero je bila pasma vzrejena, obstaja še širok spekter področij, kjer je pasma zaradi svoje prilagodljivosti lahko uporabna. Tako je vižla prisotna tudi na področjih kot je agility, obidience, kot pes reševalec, vodnik in celo kot pes za terapevtske namene.

.

.

Življenje z vižlo predstavlja resno delo na eni in neizmerno zadovoljstvo na drugi strani. Pričujoči članek je le eden od poskusov opisa te prečudovite pasme, ki kot je bilo že zapisano, predstavlja harmonijo skladnosti, živahnosti in lepote.

.

AVTORJA: Katarina Ronko in Aljaž Krevs

Članek je bil objavljen v reviji PTIČARJI št. 2/2004

.

FCI STANDARD št. 57 - MADŽARSKI KRATKODLAKI PTIČAR

Datum objave: 18/09/2006 @ 16:31
Zadnji popravki : 04/02/2008 @ 23:42
Kategorija : O pasmah ptičarjev

 Predogled tiskanja      Natisni stran