Čim več pozitivnih stikov

Z mladim ptičarjem se moramo pričeti ukvarjati takoj, ko ga pripeljemo domov. Ne zanašajmo se na kasnejše obdobje, saj bo lahko mladič v tem času pridobil nezaželene navade, ki jih bomo kasneje težko odpravili. Hkrati, ko se vodnik ukvarja z mladim psom, se med njima ustvarja povezava, ki je izredno pomembna za kasnejše delo v lovišču. Psa ptičarja uporabljamo pri različnih oblikah lova, tako na polju, v vodi in gozdu, pri delu pred in po strelu. Svojega vodnika lahko spremlja v lovišču skozi celo leto. Pravilno izšolan in voden ptičar je uporaben praktično pri vseh oblikah lova. Obdobje vzgoje mladega lovskega psa traja približno do 6 meseca starosti. Nekateri avtorji to obdobje podaljšujejo do 7 oziroma 8 meseca. Eden od bistvenih dejavnikov pravočasne in pravilne vzgoje je v tem, da mlademu ptičarju omogočimo spoznati najrazličnejše dejavnosti, ki jih bo kasneje izvajal, hkrati pa tudi različna okolja, kar pomeni, da ga moramo stalno jemati s seboj v lovišče, naseljene kraje ipd. Ker vemo, da socializacija pri mladem psu poteka približno do 16. tedna starosti, je potrebno v tem času psičku omogočiti čimveč stikov, tako z ljudmi, drugimi mladiči in odraslimi psi (socializiranimi) ter drugimi domačimi živalmi. Ti stiki morajo biti pozitivni. Vse, kar pes v tem obdobju spozna in doživi, se shrani v njegovi zavesti. Lahko bi rekli, da pomeni socializacija, ki je del vzgoje, vključitev psa v družbo. Stvari, ki jih bomo v tem času zamudili, bomo kasneje zelo težko nadoknadili. Mlad ptičar mora v času vzgoje spoznati vso divjad (uplenjeno), s katero bo imel kasneje opravka. Izkoristimo vsako priložnost, da mu omogočimo stik z najrazličnejšo uplenjeno malo in veliko divjadjo. Ločitev mladiča od matere in ostalih mladičev v leglu, predstavlja zanj močan stres. Prav zato mu moramo predvsem v prvih dnevih in tednih posvetiti zelo veliko časa. Tako se bo mladič na nas tudi močno navezal.

Bivanje v pesjaku ali v hiši

Mlad pes potrebuje veliko gibanja, vendar tudi svoj počitek in mir. Če so še pred nekaj desetletji tudi največji ptičarski strokovnjaki, kot npr. dr. Carl Tabel, zagovarjali stališče, da naj bo mlad lovski pes nastanjen le v pesjaku, kar naj bi ugodno vplivalo na njegove delovne zmogljivosti, pa so danes spoznanja o tem nekoliko drugačna. Stalen stik z vodnikom in člani njegove družine povečuje njegovo inteligenco in hkrati krepi razumevanje vodnikovih ukazov in hotenj. Zaradi tega morajo biti tudi mladiči, ki prebivajo v pesjaku, vsaj nekaj ur dnevno v stiku z vodnikom in člani družine. Kot zelo dober kompromismnogi predlagajo kombinirano bivanje psa, tako v pesjaku, kot v hiši. Ob tem »večnem vprašanju« pa pogosto opažam in to predvsem na tekmovanjih, da najvišja mesta dosegajo psi, ki poznajo pesjak bolj od zunaj kot z njegove notranje strani (čeprav ta stoji na vrtu), oziroma prebivajo v njem le občasno. Ti psi so v stalnem stiku s svojim vodnikom, če pa njega ni doma, pa s člani njegove družine.

Odpoklic in vaja "sedi"

Odpoklic lahko pričnemo učiti mladega ptičarja takoj prve dni po prihoduv novi dom. Glede na to, da ga takrat hranimo še štirikrat dnevno, lahko vsak obrok s pridom izkoristimo za učenje. Idealno je, če imamo vrt, na katerem je psiček v času hranjenja spuščen. Skriti za vogalom hiše ga pokličemo po imenu in hkrati dvakrat kratko zapiskamo na piščalko. Nato se mu pokažemo s posodico hrane v rokah. Mladič bo veselo pritekel k nam. Vztrajamo, da se pred nami usede, nato pa ga izdatno pohvalimo in mu damo obrok hrane. Ko tako vadimo dan za dnem, bo mladič vsakič, ko bo zaslišal svoje ime in dvakratni pisk piščalke, veselo pritekel k nam, saj bo vedel, da ga čaka polna skleda hrane. S pohvalo pri mladem psu ne smemo skopariti in včasih je potrebno pri tem tudi malce pretiravati. Klicanje psička po imenu vse bolj opuščamo, tako da ga pokličemo samo še s pomočjo piščalke. Odpoklic bo mladiču prešel v »meso in kri«, kot radi rečemo. Tako kot vse druge vaje, tudi to vadimo tako doma, kot v lovišču. Ko smo z njim na sprehodu, ga občasno, potem ko se od nas oddalji, pokličemo z dvakratnim piskom piščalke. Če takoj ne pride, stečemo v nasprotno smer in psiček bo pritekel za nami. Na povelje "sedi", naj se usede, nato pa sledita izdatna pohvala in nagrada v obliki priboljška. Nato mu zopet dovolimo, da steče od nas, vendar naj to stori šele na naš ukaz. Priporočljivo je, da imamo priboljške vedno v žepu in to vsakič, ko smo s psom v stiku. Pes bo postal na nas tudi bolj pozoren. Priboljšek in pohvalo uporabimo v pravem trenutku, ko psiček res izvede, kar od njega zahtevamo. Pri tem moramo biti dosledni. Ne smemo se zadovoljiti s polovičarskim delom, saj se nam bo to kasneje maščevalo.

Hoja ob nogi

Potem, ko smo mu po tednu ali dveh nadeli prvo mehko usnjeno ovratnico in se je nanjo že navadil ter smo ga tudi že pripeli na povodec, lahko z mladičkom pričnemo z vajo »hoje ob nogi«. Nekateri avtorji priporočajo na začetku uporabo priboljška, ki ga sklonjeni držimo v desni roki in z njim vodimo mladiča, ki ni navezan na jermenu, ob naši levi nogi. Hoje ob nogi učimo mladiča takrat, ko je po dnevnem sprehodu že utrujen. Vztrajamo, da hodi ob naši levi nogi, pri tem pa ga stalno hvalimo in občasno nagradimo. Eden od načinov, s katerim učimo mladiča hoje ob nogi na povodcu je tudi ta, da se vsakič, ko mladič vleče na povodcu, zaustavimo. Ko psiček zopet lepo stoji ob naši levi nogi, pot nadaljujemo, ob ponovnem vlečenju, pa se zopet zaustavimo. Pri tej starosti od njega še ne smemo pričakovati in zahtevati popolne vodljivosti na jermenu, kaj šele hoje prosto ob nogi, s katero pa pričnemo šele v času šolanja, saj se naglica pri tej vaji običajno ne obnese.

Vožnja z avtomobilom

V času vzgoje je potrebno mladega psa privaditi tudi na vožnjo z avtomobilom, kar pa običajno ne predstavlja velikega problema. Psi avtomobil hitro povežejo s sprehodom in komaj čakajo, da jim odpremo vrata. Pes naj ima v avtomobilu svoj stalen prostor. Vstopanje in izstopanje iz avtomobila naj mu bo dovoljeno le na naš ukaz.

Vzpodbujanje nagona po plenu

Zelo priporočljiv pripomoček, s katerim pri mladem ptičarju vzpodbujamo nagon po plenu, zasnovo za stojo, natezanje in prinašanje ter mu ob tem omogočimo tudi veliko gibanja, je 2-3 metre dolga palica. Na njen konec navežemo vrvico enake dolžine. Na koncu vrvice je navezan kos povite zajčje kože ali primerek male divjadi (sraka, šoja...). Ko tako »divjad« vržemo predenj in jo pričnemo vleči, jo bo hotel mlad ptičar čimprej ujeti. Tega mu v začetku še ne dovolimo, zato navezano »divjad« visoko dvignemo in jo zopet spustimo nekaj metrov pred mladičem. Če se psiček zopet zapodi za plenom, postopek ponovimo. Mladič bo zato spremenil taktiko. Ne bo se več brezglavo podil za plenom ampak bo enostavno obstal. Tako dosežemo, da mlad ptičar prvič stoji na »divjad«, čeprav je ta vidna. Občasno mu dovolimo, da »plen« tudi ujame. S pomočjo vrvice, na kateri je navezana koža ali divjad, ga bomo privlekli k sebi. Psičku damo ukaz »sedi« ter ga ob tem narahlo postavimo v sedeč položaj. Nato mu nežno vzamemo plen iz gobca. Sledita izdatna pohvala ter nagrada v obliki priboljška. Ves postopek lahko nato ponovimo. Na vrvico lahko navežemo najrazličnejšo malo pernato in dlakasto divjad, ki pa seveda za mladega psa ne sme biti pretežka. Pokojni dr. Tabel (1998), v svoji knjigi priporoča uporabo palice, vrvice in navezane kože ali divjadi ne samo v času vzgoje, ampak tudi kasneje pri šolanju in utrjevanju vaje »dol« (down). Pri mladem ptičarju lahko vzpodbujamo zasnovo za prinašanje tudi na naslednji način. Psiček naj sedi na naši levi strani, navezan na dolgo vrvico. Primerek male divjadi vržemo na primerno oddaljenost od nas. Nekaj časa počakamo, nakar našega mladega učenca z enkratnim poveljem za prinašanje (»aport« ali »prinesi«) pošljemo, da nam odvrženo divjad prinese. Ker ga imamo navezanega na dolgi vrvici, ga bomo z njo privlekli k sebi in mu plen na opisani način odvzeli. Ves postopek mora biti izpeljan na način, ki je za mladiča prijeten, brez kakršne koli grobosti.

Odložljivost

Mladiča moramo naučiti tudi odložljivosti. Način učenja mladiča v času vzgoje, se malce razlikuje od šolanja odraslega psa. Mladič naj sedi, mi pa pokleknemo poleg njega na njegovo desno stran. Z levo roko primemo ovratnico, v desnici pa držimo priboljšek, ki ga položimo na mladičkov smrček in začnemo spuščati k tlom. Mladiček bo pričel s smrčkom slediti priboljšku. Le-tega nato premaknemo naprej predenj. V trenutku, ko se mladič pripravlja, da bo legel, mu poveljujemo »prostor«. Zato, da se popolnoma uleže, je potrebno priboljšek premakniti dovolj pred psa. Nato sledita pohvala in nagrada. Vajo ponavljamo tako dolgo, da se mladič uleže na sam ukaz »prostor«. Postopoma se začnemo od njega odmikati, sprva na krajše, nato pa tudi na daljše razdalje. Če pes to vajo dobro izvaja, se mu lahko tudi že skrijemo, seveda sprva le za kratek čas. Odloženega psa nikoli ne kličemo k sebi, ampak gremo k njemu in ga s prostora »dvignemo«. Sčasoma bo mlad pes spoznal, da bomo po vsaki odložitvi zagotovo prišli po njega ter da bo takrat deležen tudi pohvale in nagrade.

Vaja "dol"

Pri ptičarjih je pri poljskem delu vaja »dol« (down) ena od najpomembnejših. Dr. Janko Lokar jo v svoji knjigi »Ptičarji« (1930) imenuje tudi glavna vaja. Čeprav so se razmere v naših loviščih od takrat precej spremenile, pa še zmeraj velja dejstvo, da imamo pri poljskem lovu psa v rokah le, če dosledno obvlada vajo »dol«. Poleg tega pa je ob zdajšnji gostoti prometa na naših cestah to tudi edini način, da ga odvrnemo od nezaželjene gonje divjadi in ga s tem lahko obvarujemo pred najhujšim. Znak za to vajo je navzgor iztegnjena desna roka ter enkraten daljši pisk. Mladiča postavimo v ležeč položaj z nogami ob telesu, položaj glave pa ni tako pomemben. Učenje te vaje v času vzgoje ne sme biti povezano s prisilo, ampak jo mora mlad pes spoznati postopoma. V tem obdobju naj bi mladič spoznal le osnove te vaje, resno šolanje vaje »dol«, pa naj bi sledilo šele kasneje, v času šolanja našega štirinožnega pomočnika. Nekateri za učenje te vaje izkoristijo tudi čas hranjenja psa.

Igra z mladičem

Igra z mladičem je za njegov psihični razvoj zelo pomembna. Ves čas vzgoje naj se tako izmenjujejo krajša obdobja učenja vaj in obdobja razposajene igre. Temeljno pravilo igre je, da jo prekinemo takrat, ko je pes najbolj navdušen. Tako bomo njegovo navdušenje tudi ohranili do pozne starosti.

Privajanje na strel

Pri privajanju mladega psa na strel je priporočljivo, da nam pri tem pomaga pomočnik. Vodnik naj se s psom igra, pomočnik pa naj v tem času odda strel iz strašilne pištole v oddaljenosti 80 do 100 metrov. Če se je mlad pes ustrašil, vajo prekinemo in jo nadaljujemo čez nekaj dni, na večji oddaljenosti. Sčasoma bomo tudi pri bojazljivih psih s premišljeno vadbo dosegli, da pes ob strelu ne bo več reagiral s strahom. Nekateri vzreditelji privajajo na strel že mladiče v leglu. Običajno povežejo strel, svoj prihod in hrano, kar še zmanjšuje nevarnost streloplahosti. Način, kako pes reagira na strel, je v največji meri odvisen od trdnosti njegovih živcev in značaja. V Nemčiji ocenjujejo, da se pri nemškem kratkodlakem ptičarju na pomladanskih (Derby) in jesenskih (Solms) zrejnih preizkušnjah odstotek psov, ki pri preizkusu trdnosti značaja dobijo najvišje ocene (4,4), giblje okoli 95%. To kaže na izjemno uravnotežen značaj tamkajšnjih psov.

Vlečke

Ena od glavnih vaj v času vzgoje mladega ptičarja je vsekakor vlečka s hrano in kasneje delo na vlečkah divjadi. Pri praktičnem lovu mora ptičar z nizkim nosom poiskati obstreljeno malo divjad in jo prinesti svojemu vodniku. Mlad pes mora spoznati, da le vztrajno sledenje po sledi, na koncu privede do uspeha – polne posode s hrano. Razumljivo je, da vlečko s hrano delamo le z lačnim psom, saj bo tako uspeh veliko hitrejši. Prve vlečke s hrano naj bodo sprva dolge le nekaj metrov. Mladič naj jih na začetku izdeluje nenavezan (prost), pri sledenju pa mu pomagamo na ta način, da mu s prstom kažemo na koščke hrane na tleh. Kasneje ga lahko navežemo na daljšo vrvico, dolžino vlečke pa podaljšujemo. Prve vlečke so postavljene v ravni črti, kasneje delamo tudi kljuke. Nato lahko začnemo za vlečke uporabljati najrazličnejšo malo divjad. Pazimo le, da za mladega psa ni pretežka. Ko mladič uspešno pride po sledu do konca ter zgrabi položeno divjad, ga s pomočjo vrvice povlečemo k sebi. Pred nami naj se usede, mi pa mu divjad narahlo odvzamemo. Delo na vlečkah je odlična predpriprava tudi za kasnejše delo na zajčji sledi in delo po krvnem sledu. Vlečke z divjadjo pričnemo običajno izdelovati z mladim psom, ko je ta star okoli tri mesece. Mnenja o tem, kdaj pri ptičarju pričeti z učenjem dela na krvnem sledu, pa se precej razlikujejo. Nekateri zagovarjajo pričetek učenja šele po opravljeni jesenski zrejni preizkušnji (konec prvega polja) ali še kasneje. Drugi se s tem ne strinjajo in menijo, da je potrebno pričeti uvajati mladega ptičarjav to zahtevno delo že zelo zgodaj. Heinrich Uhde (2002), dolgoletni predsednik Nemške zveze za lovsko uporabne pse zagovarja stališče, da je potrebno pričeti uvajati mladega ptičarja v delo po krvnem sledu že pri 9 tednih starosti. Pri tem ne uporabimo krvi in parkljev, ampak naredimo kratko vlečko z kosom vampov, ki imajo za pse izredno privlačen dah. Na koncu sledi položimo posodico, v kateri so prav tako vampi, narezani na majhne koščke. Posodico pokrijemo s pokrovom. Ko mladič izdela sled in pride do pokrite posodice, lahko samo z našo pomočjo pride do hrane. Tako bo sčasoma ugotovil, da ga na koncu sledi ne čaka nikakršna »samopostrežna trgovina«, ampak da je potešitev njegove lakote na koncu sledi odvisna le od vodnika. S tem postavimo lahko tudi že temeljni kamen za poznejše delo pokazača oziroma oblajača.

Sledenje na človeški sledi

Pri delu z mladim psom omenimo še sledenje na človeški sledi. Na sprehodu izkoristimo trenutek, ko se mladič od nas oddalji in se mu skrijmo. Pes se bo vrnil in vodnika ne bo našel na pričakovanem mestu. Marsikaterega mladiča bo ob tem postalo strah, vendar se bo kmalu spomnil na svoj nos in nas tako z nosom pri tleh poiskal po naši sledi. Ko nas najde, ga je potrebno pohvaliti in tudi nagraditi. Drugi način vadbe dela na človeški sledi, je s pomočjo pomočnika, ki psa drži, medtem pa se mi oddaljimo in skrijemo. Čez nekaj minut pomočnik psa spusti, da nas najde po našem sledu. Ta vaja je zelo koristna za poznejše delo ptičarja pri šarjenju, iskanju izgubljene male divjadi ali predmetov in pri delu po krvnem sledu.

Spoznavanje z vodo

Kot sem že omenil, je potrebno mladega ptičarja v času vzgoje spoznati z vsemi okolji, kjer bo pozneje delal. Ko je star okoli 3 mesece ga lahko že spoznamo z vodo. Nekateri vzreditelji poskrbijo, da imajo njihovi mladiči stik z vodo, še preden jih oddajo novim lastnikom. Za spoznavanje z vodo izkoristimo tople poletne mesece. Voda ne sme biti premrzla. Najbolj primerna je plitva stoječa ali počasi tekoča voda. Deročih se na vsak način izogibajmo. Pri spoznavanju z vodo ne smemo uporabiti nikakršne fizične prisile. Mladiča odpeljemo do vode in mu tako omogočimo, da jo bo postopno spoznal. V vodo lahko stopimo tudi sami. Mladiči so glede vodoljubnosti zelo različni. Nekateri bodo že kmalu sami zaplavali, pri drugih bo potrebno nekaj več časa. Ker je mladič na nas močno navezan, lahko to s pridom izkoristimo in prebredemo plitvo vodo. Brez strahu nam bo sledil in se tako nehote spoznal z novim elementom. Pri tem lahko izkoristimo tudi prisotnost starejšega psa, ki ga mladič dobro pozna. Ker mladič rad posnema druge pse, mu bo z veseljem sledil v vodo in v njej tudi plaval. Starejšemu psu lahko v vodo vržemo tudi prinosilo, kar bo za mladiča še dodatna vzpodbuda. Tudi dolga palica z vrvico, na kateri je navezana koža, perut ali kos male divjadi, je lahko zelo koristen pripomoček za spoznavanje z vodo. »Divjad« privezano na vrvici, mu nekajkrat vržemo na suhem, da jo pobere in nam jo prinese. Nato pa mu jo vržemo v plitvo vodo. Mladič ji bo brez strahu sledil, jo zgrabil in nam jo prinesel.

Pravilen odnos med vodnikom in lovskim psom

Za konec bi omenil še nekaj dejstev, ki se mi zdijo za sam odnos med vodnikom in lovskim psom izredno pomembna, ne samo v času vzgoje in kasnejšega šolanja, ampak v celotnem skupnem življenju vodnika in psa. Predvsem trije dejavniki odločajo o tem ali bo pes ubogal svojega vodnika ali ne in sicer: ali pes pozna povezavo med ukazom in določenim dejanjem, ki ga mora izvršiti, ali je zadosti motiviran in kot tretje, spoštovanje, ki ga kaže pes do svojega vodnika. Prvi dejavnik je lahko izpolnjen le s primerno in pogosto vadbo. To pomeni, da je potrebno psu v času vzgoje in šolanja najprej na njemu razumljiv način pokazati, kaj od njega zahtevamo, nato pa te vaje dovolj pogosto in dosledno tudi ponavljati. Za drugi dejavnik bi lahko rekli da je, vsaj kar zadeva področje vzgoje in šolanja lovskih psov, nekoliko zapostavljen, čeprav je izredno pomemben, saj nekateri štejejo motivacijo kar za gonilno silo vzgoje. Predvsem v prvem letu ukvarjanja z mladim lovskim psom, je izdatna pohvala in nagrajevanje s priboljškom za dobro izvršena dejanja zelo priporočljivo. Pri mladem psu se določena dejanja na ta način hitreje zasidrajo v njegovi zavesti. Kasneje je potrebno nagrado uporabljati vse redkeje in nepredvidljivo. Tretji dejavnik, ki je prav tako pomemben in v veliki meri odloča o boljši ali slabši ubogljivosti lovskega psa, pa je avtoriteta vodnika, oziroma spoštovanje, ki ga kaže pes do vodnika. Mnogo vodnikov lovskih psov enači avtoriteto s fizičnim nasiljem in ustrahovanjem svojega psa. Tak pristop pa je največkrat napačen in ne daje pravih rezultatov. Posledice pa so lahko nepopravljive, predvsem pri bolj občutljivih psih. Naslednja tri »zlata pravila«, za katere menim, da je prav, da jih poznajo tudi lovski kinologi, povzemam po naši najbolj znani »psihologinji za pse« mag. Sabini Stariha Pipan. Za pridobitev avtoritete vodnika so ključnega pomena in jih pričnemo izvajati že prvi dan, ko mladič stopi v naš dom.

Prvo pravilo: vsako stvar, ki za psa predstavlja nekaj dobrega (božanje, igra, posoda s hrano, sprehod...), naj si pes zasluži. Na naš ukaz, naj se pred nami usede, uleže ali stori kaj podobnega. Šele, ko bo ukaz dobro in natančno izvršil, ga bomo pobožali, se z njim poigrali, postavili predenj posodo s hrano ali šli z njim na sprehod. Na ta način se nam pes nehote podredi in to brez udarcev in podobnih metod. Pes bo postal do nas pozornejši, če si bo moral prislužiti vsako prijetno stvar.

Drugo pravilo se glasi: pri vseh dejanjih, ki so povezana s psom, naj bo pobudnik vodnik in ne pes. Vsak vodnik lovskega psa je verjetno že kdaj doživel trenutke, ko hoče pes izsiliti našo pozornost, tako da nam npr. zarine glavo pod našo roko, se drgne ob nas in zahteva, da ga božamo, ali z laježem izsiljuje obrok hrane, sprehod in podobno. V takem primeru ga moramo popolnoma ignorirati. Čez nekaj časa ga pokličemo k sebi, zahtevamo, da se pred nami usede in obmiruje, nato pa ga pobožamo in lahko tudi nagradimo, na koncu pa ga odslovimo. Vodnik mora biti tisti, ki odloča o tem, kdaj, kako in za koliko časa se bo ukvarjal s svojim psom.

Tretje pravilo: doslednost. Če od psa nekaj zahtevamo, mora to tudi izvršiti. Popuščanje se nam lahko maščuje, saj bo to pes kmalu s pridom začel izkoriščati. Kar je dovoljeno danes, je dovoljeno tudi jutri in obratno.

Avtor: Saša Volarič

Datum objave: 04/08/2005 @ 14:49
Zadnji popravki : 04/02/2008 @ 23:38
Kategorija : Vzgoja in šolanje

 Predogled tiskanja      Natisni stran